Glava težava avtizma je nezmožnost socializacije, pri kateri avtisti ne vidijo smisla v navezovanju stikov z drugimi ljudmi. Zaprejo se v svoj majhen oklep, v katerem so povsem varni. Dolga leta sem bila prepričana, da avtizem ni ozdravljiv, saj v Sloveniji ni posebnih vrtcev za otroke z avtizmom, ki bi jim nudili individualni pristop, prav tako pa starši avtističnih otrok prepogosto slišijo vrsto pesimističnih napovedi povezanih z diagnozo avtizma.
Naslov mojega tokratnega zapisa, ki bi ga lahko prevedli kot ”Govorili bomo zato, ker lahko”, je bilo glavno sporočilo, ki nam ga je posredoval Thierry Garby, mednarodno priznani mediator in predavatelj, na dvodnevni šoli učinkovitih pogajanj, ki smo jo že drugič organizirali v Evropskem centru za reševanje sporov.
Ob študentskih demonstracijah spomladi leta 2010, ki so se sprevrgle v izgrede in vandalizem, v katerih je bilo močno poškodovano poslopje Državnega zbora, ni bil ranjen noben udeleženec protesta. Tudi takrat je izgrede izzvala manjša skupina posameznikov, tudi takrat je zgradbo varovala policija in tudi takrat so po zraku letele granitne kocke.
Z grafološkim preverjanjem verodostojnosti poslanskega podpisa je slovenska politika verjetno dosegla enega izmed svojih neslavnih vrhuncev.
V življenju je najpomembneje, da razmišljamo o prihodnosti, včasih pa se je kljub temu zanimivo ozreti tudi v preteklost. Nekatere zadeve se namreč iz časovne oddaljenosti kažejo drugačne, kakor so bile videti na prvi pogled, zgodovine posameznikov, še posebej akterjev javnih dogodkov, sosledja dogajanj in posameznih ravnanj pa v daljši časovni perspektivi nemalokrat postanejo sila zanimiva.
Grožnje vsakemu državljanu bi policija vselej morala vzeti resno. In verjamem, da tudi jih. Sama sem med svojim vodenjem ministrstva za notranje zadeve policijo opozarjala na odkrivanje in preganjanje vsakršnega nasilja v družbi, še posebej pa sem izpostavljala tudi, da moramo biti pozorni tako na fizično nasilje, kot tudi na sovražni govor, nestrpnost in ksenofobijo.
Janko Goršek se bo zapisal v zgodovino kot generalni direktor policije, ki je naredil odločen korak v smeri večje odprtosti policije in drugačnega razumevanja njene vloge in dela.
Vladajoča koalicija v dneh po razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice bolj ali manj (ne) spretno manevrira okoli vprašanja izbrisanih. Večina njenih predstavnikov v svojih izjavah izkazuje predvsem svoje neznanje o izbrisu in konkretni sodbi, tisti, ki o tem nekaj vedo in sedijo v vladi, pa prst krivde obračajo nazaj.
V zadnjih mesecih posebno mesto v naši visoki politiki dobiva cinizem. V prvi vrsti se ga poslužuje predsednik vlade. Ne samo, da s cinično govorico rad pokaže svoj odnos do političnih nasprotnikov in sindikatov, cinizem je izpilil do skrajnosti tudi pri svojem odnosu do (ne)spoštovanja pravne države. Na obravnave v procesu, v katerem je obtožen, ne hodi, ker je službeno zadržan ali na dopustu. Mogoče je za obrambo to prava taktika, prav gotovo pa ni pravo sporočilo za ljudi. Zakaj bi tudi ostali državljani sodišča sploh še jemali resno, če jih niti vrhovni šef ne?
Ob 20. letnici izbrisa sem dejala, da upam, da bo nova vlada zmogla dovolj modrosti, da bo pri reševanju problema izbrisanih nadaljevala tam, kjer smo mi končali, in da se bo tej temi posvetila z vso potrebno občutljivostjo za stiske ljudi, ki jih je povzročila naša mlada država.
Obračanje po vetru, hipna menjava stališč in očitna amnezija postajajo del slovenske politične vsakdanjosti. Kako si drugače razlagati dejstvo, da ni minilo še niti leto dni, pa so očitno vsi glavni akterji že pozabili, s kakšnimi argumenti so spodbujali referendume, s katerimi so enega za drugim rušili zakone in reforme, ki jih je sprejemala takratna vlada.
Ko pomislim na obdobje, ko sem vodila ministrstvo za notranje zadeve, ne morem mimo tega, da so takratni opozicijski poslanci in mediji izdaten del svojega prostora in časa namenjali obrobnim pojavom, povezanim z mano.
Kljub temu, da so predstavniki Rimskokatoliške cerkve tudi v medijih javno zatrjevali, da Cerkev ne bo aktivna v referendumski kampanji, temu vendarle ni tako.
Zadnje dneve v medijih berem o homoseksualnih lobijih, ki da pod pretvezo demokracije dopuščajo in uzakonjajo najbolj gnile stvari življenja, pa izjave o tem, da družinski zakonik vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva. Ni dvoma – gre za težke besede, zapisane in izrečene v resnih medijih.
V času predvolilne kampanje je bilo tako med političnimi strankami kot volivci zaznati nekakšen konsenz, da za racionalnejše, hitrejše in cenejše delovanje državne uprave, slovenska država potrebuje manj ministrstev.
Po tem, ko sem bila v nedeljo gostja oddaje »Ugani, kdo pride na večerjo«, se je ponovno vsul plaz najrazličnejših ugibanj v zvezi s tem, da naj bi kandidirala za županjo Ljubljane. Še enkrat zato vsem skupaj in vsakomur posebej odgovarjam: ne, za županjo Ljubljane ne bom kandidirala.
Ukinitev ministrstva za kulturo je nespametna poteza prihajajoče koalicije. Argument, da se s pripojitvijo drugemu ministrstvu finančna sredstva, namenjena kulturi, ne bi zmanjšala, ne vzdrži.
Ko sem v soboto izvedela, da nas je Slavko za vedno zapustil, se je moj svet za trenutek ustavil. Odšel je nekdo, ki mi je bil blizu. Še v petek, ko sva nazadnje govorila, je bil poln optimizma in načrtov za prihodnost, naslednji dan pa je odšel tako tiho, kakor da ne bi želel nikogar preveč vznemirjati.
"Hkrati s svobodo smo dobili tudi odgovornost, da bomo vzpostavili pravno državo kot tisti okvir svobode, ki zagotavlja enakopravnost in človekove pravice vsem,"
Zapis na spletni strani SDS "Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi" je v bistvu žalostna prispodoba dela slovenske politične realnosti.
V četrtek je bila v Cankarjevem domu otvoritev razstave World Press Photo, ki vsako leto prinaša izbor najboljših fotoreporterskih fotografij, nastalih v minulem letu.
V politiko sem vstopila pred dobrimi štirimi leti, v tem času pa sem doživela toliko dobrih in toliko slabih stvari, kakor da bi se s politiko ukvarjala celo večnost. Vas zanima moja izkušnja? Vas zanima, kakšen je občutek, ko preživljaš pravi medijski in politični masaker?
Ženska se ne rodi:to šele postane. Ne zgodi se pogosto, da bi v enem samem strnjenem stavku milijoni bralcev po vsem svetu na mah prepoznali zahtevno sporočilo obsežnega književnega dela, kar se je zgodilo s tem stavkom iz leta 1949 izšle knjige Drugi spol znamenite francoske filozofinje Simone de Beauvoir.
Janez Janša je v času, ko je bil predsednik vlade, pa tudi po tem, izjavljal, da je bila njegova ministrska ekipa odlična. V času njegovega vladanja ga število ministrstev in ministrov ni motilo, (pre)zadovoljen je bil s plačno reformo v javnem sektorju, za pokojninsko reformo ni čutil nikakršne potrebe, ob predaji mandata je zatrjeval, da se v državi cedita le med in mleko …
Liberalizem se v svojem najbolj čistem bistvu osredotoča na pomen svobode in enakopravnosti v najširšem pomenu besede. Svoboda posameznika je za nas, liberalke in liberalce, najvišja vrednota.
Ta teden je Teden otroka. Aktivnosti letošnjega tedna so posvečene 50. obletnici Bralne značke. Kdo se je ne spomni?
V teh dneh se vlada in sindikati pogajajo o interventnem zakonu, s katerim bi podaljšali zamrznitev plač v javnem sektorju ter pokojnin in socialnih transferjev še za eno leto.
Mineva natanko teden dni od izglasovanja nezaupnice vladi Boruta Pahorja.
Norveška je, tako kot večina ostalih skandinavskih držav, v Sloveniji veljala za simbol urejenosti, mirnosti in varnosti.
V torek zvečer sem si v Križankah ogledala Somrak bogov, najnovejšo Pandurjevo »špansko« produkcijo, narejeno po scenaristični predlogi kultnega Viscontijevega filma iz leta 1969.
»Slovenija, moja dežela« je bil slogan kultne oglaševalske akcije, ki je bila namenjena promociji slovenskega turizma, zasnovana pa tako, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja močno vplivala na nacionalna čustva Slovencev.
Tisti, ki v teh dneh tako vehementno vpijejo name, da se grem predvolilno kampanjo, ker skušam policistom zagotoviti normalne pogoje za delo, naj se zavedajo, da je njihov odziv najmanj nemoralen.
27. junij je dan slovenske policije. Je dan spomina na 27. junij 1991, ko je na mejnem prehodu Holmec potekal spopad slovenskih policistov s predstavniki Jugoslovanske armade.
Ko je Slovenija pred dvajsetimi leti stopila na pot samostojne države, sem bila stara 18 let. Politika me je v tistem obdobju malo že zanimala.
Organizacija združenih narodov je 20. junij pred dobrim desetletjem razglasila za svetovni dan beguncev.
Nekje sem zasledila podatek, da je Državni zbor razpravi o Družinskem zakoniku, odkar je septembra 2009 stopil v javno razpravo, skupno namenil približno 100 ur.
Predsednik vlade pravi, da v Sloveniji nimamo politične krize, ker vlada ni padla in se odločitve sprejemajo v parlamentu. Treba se je posvetiti socialnemu dialogu, druge večje spremembe pa niso potrebne.
Na Ministrstvu za notranje zadeve smo februarja letos po elektronski pošti prejeli dopis, kateremu je bila pripeta ponudba Raiffeisen Leasing z Dunaja. V njej je ponudnik predvideval, da bo odkupil stavbo Nacionalnega preiskovalnega urada na Dimičevi ulici v Ljubljani in jo v povratni najem ponudil Ministrstvu za notranje zadeve.
Tako kot večina Evrope se tudi v Sloveniji še vedno soočamo s krizo, v katero smo padli strukturno povsem nepripravljeni. Kriza je razgalila šibke temelje našega gospodarstva ter z njim povezane zmožnosti socialne solidarnosti, njena magnituda pa je bila po državah sicer različna.
Poslanec Vinko Gorenak je napovedal, da bodo v SDS tudi v prihodnje »zelo skrbno« spremljali delo ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za pravosodje ter da bodo »beležili vse dogodke in informacije« o najinem delu. Ne bojim se ne političnih razprav v parlamentu, ne poslanskih vprašanj o delu ministrstva za notranje zadeve. Ravno nasprotno, to vidim kot priložnost, da pokažem, kaj vse smo z ekipo naredili na ministrstvu.