Kako sem doživela in preživela vse napade name?
V politiko sem vstopila pred dobrimi štirimi leti, v tem času pa sem doživela toliko dobrih in toliko slabih stvari, kakor da bi se s politiko ukvarjala celo večnost. Vas zanima moja izkušnja? Vas zanima, kakšen je občutek, ko preživljaš pravi medijski in politični masaker?
Vas zanima, kako je, ko o sebi slišiš le slabšalne besede, marsikdaj žaljive in popolnoma pod vsakršnim nivojem? Prišel je čas, da spregovorim tudi o tem, ob tem pa zanesljivo vem le eno – takšnega doživetja ne privoščim prav nikomur.
Postavite se v mojo vlogo. Za vami sta prvi dve leti od vstopa v politiko in prvo leto ministrskega mandata, v katerem ste dosegli nekaj pomembnih velikih zmag in mnogo manjših dosežkov. Manjših za državo, vendar življenjsko pomembnih za konkretne ljudi. Ker ste pri delu uspešni, se vaša prepoznavnost poveča. In zaradi rezultatov svojega dela prejmete dve priznanji.
Tako je prišel prvi očitek, in sicer, da naj bi si priznanja nekako kupovala. Takrat se mi zaradi lastne naivnosti, da saj tega vendar nihče ne misli resno, ni zdelo vredno odzivati na takšne neumnosti. Danes vem, da bi se morala. Naenkrat ni bilo dovolj, da sem cele dneve delala. Ni bilo dovolj, da sem uspešno reševala težave ljudi, ki jih imajo mnogi za marginalne, zaradi česar se zanje niti ne zmenijo. Ni bilo dovolj, da smo opozarjali na žrtve prometnih nesreč zaradi vožnje pod vplivom alkohola, da smo na glas spregovorili o družinskem nasilju in sprejemali ukrepe, da si nismo več zatiskali oči, da v tej družbi nimamo tudi takšnih problemov. Naenkrat nič več ni bilo dovolj, samo usulo se je, z vseh koncev in brez milosti. Zmerjanje, pljuvanje, najbolj nizkotni očitki, preveč grdi, da bi jih sploh lahko ponovila. Dan za dnem, mesec za mesecem, na vseh možnih medijih ene in iste bizarne zgodbe povedane na tisoč in en »nov« način. Pa saj tega vendar nihče pri zdravi pameti ne more verjeti! Ampak, če nekaj dovolj dolgo ponavljaš, se prime. Tudi to sem se naučila.
Sprašujem se, kje so bili vsi dežurni analitiki prvo leto mojega mandata? Takrat v mojem življenju očitno ni bilo nič zanimivega. Uspešne zgodbe, konkretni rezultati dela niso zanimivi. Prav tako, kakor jih nisem zanimala ob vstopu v politični prostor. Prvi večji intervju je bil z mano narejen šele pol leta po tem, ko sem prevzela vodenje stranke LDS. Takrat so mi rekli, da novi in sveži obrazi ne zanimajo nikogar. Prav tako nikogar nisem zanimala pred vstopom v politiko. Je bilo moje življenje takrat sprejemljivo zato, ker pač nisem izstopala iz povprečja?
Dobesedno čez noč se je poleg samega blatenja popolnoma spremenila tudi interpretacija moje osebne zgodovine. Naenkrat je bilo vse narobe tudi za nazaj in sploh se nisem več spoznala. Pa kdo je ta hudič v ženski podobi, o katerem dnevno govorijo, saj to vendar ne morem biti jaz?? Najprej mi nič ni bilo jasno, sčasoma pa se stvari vedno bolj jasnijo. Pa ne le moja zgodba, celoten finiš slovenske tranzicije se v spopadu letošnjih volitev še zadnjič razkriva.
Pa še: govorili so, da za mano stojijo neka omrežja. Ampak, kje, za vraga so potem bila vsa ta omrežja, ko so me trgali po medijih? Kako, da jih vsi vidijo, samo jaz ne vem zanje? Zelo enostavno, ker jih nikoli ni bilo, vse je samo politična igra.
V politiko sem vstopila brez političnih izkušenj. Vstopila sem s programom napredne politike, ki sem ga v času ministrovanja na mojem resorju tudi uspešno izvajala. Ne le z rešitvijo izbrisanih, kar je bila največja naloga v prvem letu mandata, temveč na številnih področjih, od nasilja v družini in varnosti v prometu do odločnega pregona gospodarskega kriminala. Mislila sem, da je trdo in sistematično delo dovolj. A ni bilo. Vedno znova so raje ocenjevali moje čevlje, kot pa moje ukrepe.
Ta izkušnja, naj je bila še tako težka, pa je bila tudi za nekaj dobra. Okrepila me je in utrdila v prepričanju, da ostanem. Danes mi je jasno, da slovenski politiki predvsem manjka ženskega principa vodenja. Ker ženske delamo drugače, sistematično, temeljito in brez prepira. Zato ostajam v političnem prostoru, ker lahko še zelo veliko prispevam. Kaj? O tem bom govorila celo volilno kampanjo. Spremljajte me.
