Kdor ločuje med "starimi" in "novimi" državljani, ne priznava instituta državljanstva nikomur
Zapis na spletni strani SDS "Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi" je v bistvu žalostna prispodoba dela slovenske politične realnosti.
Po tem, ko je zapis naletel na ostre odzive javnosti, se je vrh SDS skušal od zapisa nespretno distancirati, kljub temu, da najvidnejši predstavniki stranke v javnih nastopih uporabljajo enak ali celo hujši besednjak, kakor je uporabljen v prispevku.
Zasuk v slovenski politiki, ki smo mu priča zlasti od državnozborskih volitev leta 2004 dalje, je simptom njene krize, na katero smo v LDS že nekaj časa opozarjali, in to tudi takrat, ko bi bilo najbolj oportuno o tem molčati, na primer v letošnjem predvolilnem času. Malokatera stranka je bila pripravljena na tovrstno, samokritično refleksijo slovenskega političnega prostora, katerega del smo vsi, ki tako ali drugače v njem nastopamo. Poleg osebnih obračunavanj in pravljičarstva so se predvolilna soočenja vrtela predvsem okrog vzvodov, s katerimi bi se izvili iz primeža svetovne gospodarske krize. O najbolj perečih problemih naše družbe, kot je odrinjenost takšnih ali drugačnih manjšin na njen rob, diskriminaciji in razraščanju nestrpnosti do drugačnih, ki smo mu ta trenutek priča tudi v nekaterih drugih evropskih državah in o zatohlosti slovenskega političnega prostora nasploh, pa nič.
Vendar so dejstva tu, pa naj si še tako zatiskamo oči pred njimi. Politični parket se dejansko spreminja v poligon nizkotnega obračunavanja, brezglave dirke na kratkoročne cilje, kot je prevzem oblasti (za vsako ceno), skrajnega cinizma ter nedržavniške drže, in kar je morda še najbolj alarmantno – danes se tega skoraj nihče več ne sramuje. Trend nespoštovanja nekaterih temeljnih institutov demokracije, sodišč, med drugim tudi odločb Ustavnega sodišča, ki je celo grozil, da bo postal vsakdanja praksa, je bil v minulem mandatu le mukoma zaustavljen s strani vsaj dela politike, ki je premogel dovolj razuma. Medijsko obračunavanje z instituti pravne države s strani vidnejših političnih predstavnikov, ki so se sami znašli v takšnih ali drugačnih sodnih postopkih, je gotovo tudi zelo simptomatični del pohoda neke desnopopulistične politike. In to iste politike, ki z vseh mogočih odrov rohni o nedelovanju pravne države in okrnjenemu ugledu slovenskega sodstva.
Nezmožnost samokritike, in še bolj nezmožnost sprejemanja rezultatov demokratičnih volitev, je tokrat nadomestil nevaren manever brez primere – v iskanju krivca "tam zunaj" se je sovražni govor osredotočil kar na del volilnega telesa. SDS, ki je imela toliko povedati o dveh pravnih državah, ki naj bi delovale pri nas, je v hipu, ko je tako ustrezalo njenemu egu, vzpostavila Slovenijo dveh kategorij državljanov, enih pravih žlahtnih Slovencev, ki znajo ločiti zrna od plev, drugih nepravih, v trenirkah, nesposobnih samostojne presoje.
Kdor ločuje med "starimi" in "novimi" državljani, ne priznava instituta državljanstva nikomur. Državljanstvo namreč vsakemu posebej ne glede na osebne okoliščine podeli enake pravice. Brez takega razumevanja državljanstva tudi ni koncepta sodobne demokratične države.