Izbrisani so pri Katarini Kresal našli zaščito
Človekoljubni aktivisti in pravni strokovnjaki se strinjajo, da je kot notranja ministrica Katarina Kresal naredila veliko za izbrisane.
Ljubljana - Po odstopu ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal se odpira priložnost za revizijo njenega prispevka k reševanju enega od temeljnih problemov slovenske državnosti - izbrisanih.
Notranja ministrica Katarina Kresal, ki je pravkar odstopila, je od vseh dosedanjih notranjih ministrov naredila največ za reševanje položaja izbrisanih. Tudi v mednarodnem prostoru, kjer je v uporabi izraz »erased« (izbrisani), se je s Kresalovo uradno stališče države spremenilo iz zanikanja izbrisa v poskus reševanja problema. Žal pa se Kresalova ni lotila vprašanja odškodnin, opozarjajo poznavalci.
"Katarina Kresal je edina, ki je imela dovolj poguma, da je začela zadeve vsebinsko urejati," je ravnanje ministrice in predsednice nekdanje ključne politične stranke LDS komentirala profesorica dr. Dragica Wedam Lukič, ki je bila leta 2003, ko je bila sprejeta za reševanje izbrisanih ključna odločba ustavnega sodišča, predsednica tega sodišča. "Vprašanje je sicer, ali bi se dalo zakon in vračanje odločb bolje urediti, dejstvo pa je, da nihče od njenih predhodnikov ni imel toliko volje, da bi to uredil," je dejala. MNZ je leta 2009 začelo izdajati dopolnilne odločbe po uradni dolžnosti, novi zakon o izbrisanih - najboljši doslej, vendar z napakami - pa je stopil v veljavo pred letom dni. Težava pri izdajanju dopolnilnih odločb se je pojavila, ker je administracija MNZ na podlagi interpretacije ustavne odločbe delala razlike med izbrisanimi in nekateri do izdaje dopolnilnih odločb niso bili upravičeni. Zakon pa je, kot opozarjajo zagovorniki izbrisanih, vse preveč restriktiven, da bi izbrisanim, ki so zaradi izbrisa že sicer v deprivilegiranem položaju glede na druge državljane in prebivalce Slovenije, lahko brez izjemnih naporov ponovno pridobili status. Za nekatere bo to zaradi socialno-ekonomskih omejitev in pomanjkanja dokazov o izbrisu, ki jih je bilo zaradi sistematičnega diskriminacijskega ravnanja slovenske države težko ohraniti, praktično nemogoče. Oboje izhaja iz omejene razlage odločbe ustavnega sodišča, ki so jo sprejeli na MNZ pod vodstvom Katarine Kresal. Kot je znano, je samoomejevanje izhajalo iz strahu pred opozicijo, ki bi ji utegnil uspeti referendum proti izbrisanim, zato se je Kresalova odločila za konservativne rešitve.
Odpor na MNZ
O tem, kako so na MNZ interpretirali odločbo ustavnega sodišča, ko so pripravljali zakon in administrativno reševanje izbrisanih, Wedamova ni želela razpravljati. Poudarila pa je, da "namen odločbe ustavnega sodišča ni bil kogar koli izključiti". "Odločbo bi se dalo interpretirati tudi tako, da bi se uredilo status vseh izbrisanih za nazaj," je dejala. Dopustila pa je možnost, da je bilo ustavno sodišče nerodno pri naštevanju kategorij izbrisanih. "Nevarnost naštevanja je namreč v tem, da lahko tudi koga pozabiš," je dejala. "Mislim pa, da bi se dalo stvari urediti drugače. V vsakem primeru pa je Kresalova opravila veliko delo in vsa čast ji gre, ker je kljub napadom v tem zdržala."
Aleksandar Todorović, ki je bil tudi sam izbrisan in je kot aktivist pozorno spremljal delovanje MNZ v času Katarine Kresal, je zatrdil, da ve, da je Kresalova hotela urejanje položaja izbrisanih urediti bolje, kot se je dejansko izteklo. "Odpor je doživela na samem ministrstvu," je opozoril. "Kresalova je vračanje odločb hotela urediti avtomatično, saj je bil tudi izbris avtomatičen, vendar ji zaradi nasprotovanja sodelavcev ni uspelo. Bali so se referenduma. Kresalova je v tej sestavi ministrstva naredila največ, kolikor je lahko," je prepričan Todorović, ki opozarja, da je ministrica težko komunicirala s podrejenimi uslužbenci. Med njimi je veliko tistih, ki so izbris izvajali oziroma v kasnejših letih pod pritiskom nacionalistične ideologije načrtno niso urejali položaja izbrisanih, pripadnikov narodov nekdanjih jugoslovanskih republik. Tudi dolgoletni zaščitnik izbrisanih, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, je prispevku Kresalove naklonjen. "Kar so obljubili, so tudi naredili," je opisal ravnanje ministrice in njenih pribočnikov. "Dokončali so izdajanje dopolnilnih odločb, četudi je res, da jih okrog tri tisoč petsto ljudem niso dali. Poleg tega so sprejeli zakon, za katerega pomanjkljivosti niso sami krivi. Pomanjkljivostim sta botrovala politična situacija in dejstvo, da niso smeli prekoračiti odločbe ustavnega sodišča." Vendar je Krivic do Kresalove tudi kritičen. "O kakršni koli, tudi zgolj simbolični povrnitvi povzročene škode, njena povzročiteljica, država, noče niti slišati. Realno ali vsaj simbolično odškodnino za izbrisanim povzročeno škodo povsem izključuje naravnost paničen strah kompletne politike, tudi leve, ne le desne, da bi naredila vsaj majhen korak v tej smeri." Krivic spominja, da se je temu pridružila tudi Kresalova, ki je vedno poudarjala, da nobena odškodnina še ni bila prisojena in se trudila prikazati, da najverjetneje tudi ne bo.
Zagovarjanje odločbe ustavnega sodišča
Tudi zagovornica izbrisanih, pravnica Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta, je dejala, da je bila Kresalova "zagotovo edina od notranjih ministrov, ki je brezkompromisno zagovarjala izvršitev odločbe ustavnega sodišča". "V primerjavi z nekaterimi drugimi, ki so cincali, iskali kompromisne variante, Kresalova izstopa," pravi Kogovškova. Spomnila je tudi, da se je v zagovarjanju stališča države pred sodiščem v Strasbourgu, kjer Slovenijo toži deset izbrisanih, po prihodu Katarine Kresal veliko spremenilo. "Poprej je bila konstantna praksa zanikanja izbrisa, prevračanja odgovornosti na izbrisane. Vse je bilo enako kot pred dvajsetimi leti. V zadnji fazi pred končno obravnavo, v zadnjih pisnih vlogah države, pa se je pojavila drugačna zgodba. Poudarjali so, da se položaj ureja in kaj vse je bilo strojeno." Vendar, opozarja Kogovškova, pa je bilo ves čas ministrovanja Kresalove očitno, da je zanjo pomembna linija preživetja v politiki. "Na tej točki je zmanjkalo zagovarjanja odškodnin, ki so sicer zelo pomemben element poprave krivic." Kljub temu, pravi Kogovškova, pa je Kresalova "prispevala k višji pravni kulturi v državi".