Izbrisani: Čas je za odstope
Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.
Kosovel
Slovenija že več kot dve desetletji ni pravna država. Niti demokratična ne. Kajti v pravnih in demokratičnih državah spoštujejo ustavo, ne brišejo ljudi, odločno prepovedujejo diskriminacijo in dosledno uresničujejo mednarodne konvencije o človekovih pravicah. Nova slovenska oblast je februarja 1992 z izbrisom 25.671 prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo 5360 otrok, z enim samim zamahom obrnila hrbet vsem demokratičnim načelom, na katera je takrat sicer tako goreče prisegala. Ravnala je namreč tako, kot so z nelojalnimi in nezaželenimi prebivalci doslej praviloma počeli fašistični in komunistični oblastniki.
Max Weber je o državi nekoč dejal, da je to ins titucija z »monopolom nad zakonitim nasiljem«. Peterletova vlada je tej klasični definiciji dodala novo kvaliteto. V demokracijo je namreč vpeljala še »nezakonito nasilje« in s tem storila velik korak nazaj, saj se je zatekla k potezam, tako značilnim za totalitarne režime, ki jih je nova oblast retorično sicer z gnusom zavračala in bridko kritizirala.
Hladnokrvni aparat
Obnašala se je, kot da bi v vsakem trenutku hotela prikimati Joséju Ortegi y Gassetu, ki je v svojih delih vztrajno svaril pred državo in njenimi zvijačami. Zanj država namreč ni porok svoboščin in pravic, temveč, kakor so na lastni koži občutili izbrisani, hladnokrvni aparat, ki lahko kadarkoli samovoljno odpravi posameznikove svoboščine – prav tiste, ki naj bi jih s svojim obstojem pravzaprav omogočala ... In prav srhljivo je, da so se do izbrisanih po padcu Demosa enako ali zelo podobno obnašale tudi vse naslednje vlade. Z izjemo prejšnje, ki je poskušala popraviti zamujeno in si, kakšen paradoks, namesto podpore prislužila zgolj kritike.
Ne le takrat, ampak tudi zdaj, že po odločbi evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Z izjavami notranjega ministra Vinka Gorenaka na primer, ki govori o »tako imenovanih izbrisanih, saj da gre pri večini za špekulante in nič drugega«, in se nato obregne še ob »Katarino Kresal in njej podobne, ki so trdili, da odškodnin ne bo«. Tudi nekateri drugi vidni politiki iz njegove politične opcije zagovarjajo mnenje, naj odškodnine izbrisanim zdaj plačajo tisti, ki so trdili, da jih ne bo. Kakšno sprenevedanje! Bistvo problema namreč niso odškodnine, ampak izbris . Če tega zločina – kar izbris nedvomno je – ne bi bilo , se e vropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu s to zadevo nikoli ne bi ukvarjalo.
Zato ima Katarina Kresal, nekdanja notranja ministrica, povsem prav, ko v odgovoru zdajšnjemu ministru Vinku Gorenaku pravi, da zdaj ni več časa za osebno jamranje in populistične floskule, temveč je čas za dejanja. Pravzaprav v resnici sploh ni več pomembno, kaj si o vsem skupaj mislijo minister in njegovi politični enakomisleči, ker je sodni epilog na evropski ravni povedal vse. Izbris je bil in bil je nezakonit. Katarina Kresal v odgovoru dodaja, da ni nikoli govorila, da odškodnin ne bo, temveč da bodo o tem presojala sodišča. Zdaj je sodišče presodilo. Pa še to le za šest izbrisanih, dolžnost vlade pa je, da sprejme sistem odločanja o odškodninah drugih izbrisanih.
Nezaželena manjšina
Po svoje je v resnici prav neverjetno, kako sramotno se je slovenska politika, zlasti njen desni del, v preteklih letih obnašala do problema izbrisanih. Kot da se 26. februarja 1992 ni nič zgodilo. Kakor da izbrisani sploh ne obstajajo, kar zaradi izbrisa res niso. Toda izbris se seveda ni zgodil po naključju. Tak ih primerov je bilo v novejši zgodovini kar nekaj. Hannah Arendt, denimo, pravi, da so Židom v nacistični Nemčiji najprej sistematično odvzema li državljanstvo, šele nato so sledili načrtni izgoni in množični poboji. Da se je lahko zgodil holokavst, so torej Židje morali najprej postati ljudje brez državljanstva ...
Nekaj podobnega se je leta 1962 zgodilo v diktatorski Siriji, ko so čez noč približno 150.000 Kurdom vzeli državljanstvo. Postali so »maktumini«. Neregistrirani. Njihovi potomci so še danes brez vsakršnih pravic. Kurdi so za arabsko večino v Siriji nekakšni »čefurji«. Nezaželena manjšina. Tako kot so bili v Sloveniji prebivalci nekdanjih bratskih republik. Rojeni v Sloveniji, a za vročične osamosvojitelje kljub temu samo »bosanci«, bitja s pol strešice, »ta spodnji«, »jugovići«, »jugoklateži«, »psi balkanske pasme«, »roba z juga«.
Takšen sovražni govor je ves čas dopuščala tudi politika. Zato se ni mogoče izogniti občutku, da je bil izbris skrbno premišljena taktika političnih elit, ki jih je vodil duh »ponarodujočega nacionalizma«, kakor temu pravi Rogers Brubaker. Gre za definiranje nacionalnega telesa kot narodnega (etničnega). Za nekakšno načrtno politično in etnično homogenizacijo, ki ne priznava drugačnih – nelojalnih, nezanesljivih in sovražno razpoloženih južnjakov. Po tej plati je izbris 25.671 prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo 5360 otrok, grob poskus etničnega čiščenja. Nekakšna simbolna slovenska Srebrenica. Tam so Srbi fizično pobili več kot 8000 bosa nskih muslimanov. Drugačnih torej. Izbrisani prebivalci Slovenije so fizično sicer ostali živi, toda oblast jih je v najžlahtnejši maniri totalitarnih režimov zavestno pahnila v neobstoj. V nekakšen vzporedni svet. V pravno in socialno smrt.
Diskriminacija
Slovenska oblast je s to potezo grobo poteptala tri člene e vropske konvencije o človekovih pravicah, dokumenta nad dokumenti, ki ga je sicer tudi sama podpisala. Med njimi je očitno namenoma obšla tudi 14. člen, ki govori o prepovedi diskriminacije, kot v razsodbi opozarja sodišče v Strasbourgu. Dejstvo je, da se je do tujcev v Sloveniji, ki niso bili iz drugih jugoslovanskih republik, v resnici obnašala bistveno drugače kakor do tistih, ki jih je izbrisala. S tem je prebivalstvo države protiustavno razdelila na dve kategoriji. Na tiste, ki si zaslužijo živeti v »očiščeni« Sloveniji, in na tiste, ki morajo pri priči izginiti iz registra stalnega prebivalstva. In o tem je ves čas vztrajno molčala, saj je resnica o izbrisu, podobno kot pri povojnih pobojih, prišla na dan šele deset let kasneje ...
Temeljno vprašanje je zdaj seveda, kdo je kriv za izbris 25.671 nedolžnih ljudi. Odgovor je po svoje zelo preprost. Slovenijo je 26. februarja 1992 vodila vlada, ki ji je takrat še predsedoval Lojze Peterle. Podpredsedniki so bili Mitja Malešič, Andrej Ocvirk in Leopold Šešerko, ministri pa Igor Bavčar, Janez Janša, Dimitrij Rupel, Jože Jeraj, Božidar Voljč, Viktor Brezar, Andrej Capuder, Janez Dular, Franc Godeša, Alojz Janko, Miha Jazbinšek, Jelko Kacin, Dušan Šešok, Jožef Osterc, Ingo Paš, Rajko Pirnat, Jožica Puhar, Izidor Rejc, Peter Tancig, Miha Tomšič, Igor Umek in Peter Vencelj. Glavna akterja izbrisa sta bila notranji minister Igor Bavčar in njegov državni sekretar Slavko Debelak, toda odgovornost predsednika vlade in drugih ministrov ni zato nič manjša. Vlada namreč vselej deluje kot eno telo, ki praviloma tudi kolektivno odgovarja za svoje (ne)ravnanje.
Zločin je bil torej storjen in čas je, da glavni akterji zanj tudi odgovarjajo. Nekateri sicer trdijo, da je stvar zastarala. Le kako, če je sodišče v Strasbourgu o njej odločalo dvajset let po storjenem »grehu«? Toda pri tej žalostni zgodbi seveda še zdaleč ne gre le za kazensko odgovornost, ampak tudi za moralo.
Slovenija kot Pakistan
Prav zaradi nje bi morali glavni akterji izbrisa takoj po razsodbi iz Strasbourga v hipu odstopiti. Najprej zagotovo Lojze Peterle, predsednik vlade, ki je zagrešila izbris. Politik, ki ima na vesti uničena življenja 25.671 ljudi, med njimi tudi življenja več kot pet tisoč otrok, ne more več sedeti v evropskem parlamentu, tej hiši demokracije, kjer se sicer pogosto govori o spoštovanju človekovih pravic. A je kljub temu pred petimi leti brez trohice sramu in bremena krivde kandidiral celo za predsednika države.
Član Peterletove vlade je bil tudi zdajšnji premier Janez Janša, ki ni sokriv samo za izbris, ampak je bil kot obrambni minister vpleten tudi v nezakonito trgovino z orožjem, kar sta v nedavno dokončani trilogiji V imenu države z vrsto dokumentov in izjav prič mojstrsko dokazala preiskovalna novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga. Zdaj ga na sodišča vabijo tudi zaradi domnevne vpletenosti v zadevo Patria. Razlogov za dokončni odhod iz politike – in še kam – je torej zelo veliko, toda Janez Janša ne le da vztraja v njej, ampak je znova celo na čelu vlade. V Grčiji, kjer vlada popoln ekonomski in politični kaos, je nekdanji obrambni minister Akis Coh adz opulos denimo že od aprila za zapahi. Zaradi spornih orožarskih poslov in korupcije ... V Pakistanu je vrhovno sodišče odstavilo premiera Jusufa Razo Gilanija, ker ni spoštoval sodišča. Zato ima Pakistan od junija novega predsednika vlade – Radža Perve za Ašrafa.
Slovenija je torej hujša od Pakistana ... Tam se tudi Igor Bavčar zaradi odločnosti tamkajšnjih sodišč bržkone nikoli več ne bi ukvarjal z uničujočimi menedžerskimi posli. In ne s politiko.
Čas je torej za odstope. In za korenite spremembe v politiki, ki je Slovenijo v preteklih dveh desetletjih pripeljala na rob gospodarskega, političnega in moralnega bankrota.
